[ Pobierz całość w formacie PDF ]
den.
Na na0 zavod je pri0 lo ve novih profesorjev. Med nji-
mi so bili trije znameniti Dalmatini: pesnik Kazali, zgo-
dovinar Ljubi in matematik Bakoti. Z vsemi tremi sem
se brzo sprijaznil in pobratil. Obevali smo tako intim-
106
MOJE IVLJENJE
BESeDA
no, da smo si povedali vse svoje politine nazore in nade
in celo mnoge privatne tajnosti. Tem Dalmatinom sem
vse tako verjel, kakor n. pr. pobratimu epiu. Pozneje
se je pokazalo, da sem imel o njih predobro mnenje. Od
prirode so prejeli vsi trije velike sposobnosti, znaaj pa
so jim izpridile italijanske 0 ole, knjige in tradicije. Med
sabo so kramljali kaj radi po italijansko in so trdili, da
morajo biti hvaleni la0 kemu jeziku, ker so prejeli po
njem evropsko kulturo. Sploh sem zapazil po dalj0 em
obevanju, da jih veejo z la0 ko deelo nekoliko preve-
like simpatije. V njih so se vzgojili vsi Dalmatinci, ki sem
jih spoznal. Meni se torej dozdeva, da podloga, na kateri
stoji v Dalmaciji narodna stranka, ni povse trdna in ne-
premina.
Za ravnatelja nam je poslal hrva0 ki kancelar Ivan Ma-
urani svojega brata Toneta. Za to slubo sta se kosa-
la in ravsala moja dva kolege Pacel in Katki, ali duobus
litigantibus tertius gaudet. Ta tertius je bil glasoviti Tone
Maurani. Od konca se nam je kazal takega liberalca,
da sem kar strmel. Govoril nam je vsak dan: Zdaj je vse
svobodno, samo kraljeve osebe se ne smemo dotakniti.
Proti njemu sem bil jaz cel reakcionar, kajti sem mislil,
da 0 e mnoge druge rei ne smejo biti svobodne v dobro
urejeni dravi in deeli. Dijakom je Tone dovolil, da so
si osnovali svojo italnico v privatni hi0 i. Jaz sem zaman
ugovarjal in prerokoval velike nerednosti, ki se bodo
107
MOJE IVLJENJE
BESeDA
godile v njej, kar se je tudi izpolnilo. Jaz se nisem protivil
osnovi dija0 ke italnice, ali sem zahteval, da se namesti
v gimnaziji pod nadzorom ravnatelja in profesorjev.
Tudi o drugih prilikah je pokazal Tone neomejeno
svobodoljubje, kakor da je kak severnoameri0 ki demo-
krat. Vekrat nam je slovesno zatrdil, ako ne bo mogel
sluiti po svojem uverjenju, da odstopi prcej od direk-
cije in se vrne v Zagreb kot prost uitelj.
Profesorji smo svojega novega ravnatelja malone
oboavali, kajti smo dobili zdaj naelnika, kakr0 nega
smo si sami eleli. Kmalu po prihodu je pri0 el poslu0 at
mene, ko sem predaval zgodovino hrva0 kosrbske litera-
ture. Z mojim razlaganjem je bil povse zadovoljen,
samo to mu ni ugajalo, da sem smatral Srbe za poseben
historien narod, ki ga vee isti jezik s Hrvati. Dejal mi
je: Srbskega naroda ni bilo nikoli. Srbija se je zvala
samo ena hrva0 ka upanija. Meni se je zdelo presneto
udno to utajevanje zgodovinskih faktov, ali se nisem
hotel z njim prepirati.
Kmalu potem me poklie v svojo pisarnico in pove, da
me misli vlada imenovati za ravnatelja varadinski ali pa
osje0 ki gimnaziji. Od mene zahteva samo to, da bom
izpolnjeval natanko vse njene ukaze in ohranil slube-
ne tajne zase. Jaz mu odgovorim, da te astne ponudbe
ne morem sprejeti. Gimnazijski ravnatelji imajo nalog,
da poroajo skrivaj vladi o profesorjih in vseh 0 olskih
108
MOJE IVLJENJE
BESeDA
razmerah. Taka sluba je policijska, jaz pa sem se izuil
za profesorja, ne pa za policijskega uradnika. Tone me
je nekaj asa nagovarjal, da se podvrem elji in volji
vlade. Ker sem ostal trden na svoji besedi, ga obide ne-
volja ter mi ree s trpkim glasom: Jaz vidim, da vi do-
brohotnost mojo in na0 e vlade prezirate, e pa dobro,
zbogom!
V isti as se je zaela prikazovati udna izprememba
v pona0 anju na0 ega ravnatelja. Prej se je razgovarjal z
nami prav po bratovsko, zdaj je razdrl vse intimno ob-
evanje z nami. Na strani0 u smo na0 li vekrat kosce
papirja, na katerih je bilo zapisano, n. pr.: V etrti 0 oli
med uro nemir, ropot, v peti 0 oli ni bilo profesorja 0 e
deset minut po deveti uri, v 0 esti 0 oli smeh in ropot, dasi
je bil profesor notri, v sedmi 0 oli razlagal profesor ne-
potrebne rei. Zvedeli smo tudi, da hodi k vratom po-
slu0 at, kako predavajo profesorji, in da izpra0 uje dijake,
kakovi so njih profesorji, katerega izmed njih najbolj
ljubijo ali rtijo in zakaj ga ljubijo ali rtijo.
Uvideli smo zdaj, da smo pri0 li pod oblast pravega
policijskega uradnika. Tonetovo svobodoljubje se je raz-
kadilo kakor dim, s profesorji ni obeval ve intimno
kakor od konca. Postal je mrzel, oficialen; kazal je oit-
no, da ni z nami zadovoljen. Ugajal mu je le 0 e edini Ma-
kako, ki je bil najbogatej0 i med nami. Razmere na0 e
gimnazije so se obrnile tako na slabo, da smo vsak dan
109
MOJE IVLJENJE
BESeDA
bolj pogre0 ali Vidica. Obenem pa se je na Reki po okto-
brskem diplomu vzbudilo madaronstvo, ki je hrupno
zahtevalo, da se mesto odcepi od Hrva0 ke in pridrui
Ogrski. Najeti, dobro plaani agenti so prirejali demon-
stracije proti Hrvatom in na0 i italnici.
Jaz sem bil stopil takrat e med sotrudnike ve hrva0 -
kih listov in literarnih podjetij. V Na0 e gore listu sem
popisal primorsko mesto Kraljevico. Udeleil sem se so-
stave znanstvene hrva0 ke terminologije za zgodovino in
zemljepis pod redakcijo slavnega rodoljuba in uenjaka
uleka. V politini list Pozor pa sem poroal o re0 kih
razmerah in nemirih. Udrihal sem vrsto po lopovskih
agitatorjih, ki so sramotili hrva0 ko narodnost in napa-
dali hrva0 ke rodoljube in njih slovenske prijatelje. Radi
takega dopisa me je toil re0 ki magistrat vi0 jemu
sodi0 u zagreb0 kemu, ki je pa zavrglo bedasto tobo in
pouilo re0 ki magistrat, da se smejo re0 ki neredi po za-
konu svobodno kritizirati. Odslej niso sovraili Reani
nikogar tako kakor mene. Drag jim nisem bil niti prej.
Oitali so mi po pravici, da dokazujem dijakom, da je
bila Reka e od nekdaj hrva0 ko mesto, in da prepelju-
jem njih sinove v hrva0 ki tabor. Kjer koli sem se poka-
zal, so rjoveli nad mano fanatini madaroni in se gro-
zili, da mi bodo polomili rebra. Branjevke pa so me po-
zdravljale povsod z zabavljivimi italijanskimi pesmami.
110
MOJE IVLJENJE
BESeDA
Z madarskim agentom Valu0 nikom sem imel na ulici
oiten boj.
Naposled so se dogovorili nekateri mladi divjaki, da
me bodo zaklali. Dva pisarja, Brajdi in Bortolotti, sta
[ Pobierz całość w formacie PDF ]